Županska
kot po tradiciji bela lublana
si je zvolila rudečga župana
ta je navihan in take je baže
da od vsegâ ma najrajši garaže
skrite pod zemlo, zacolane v nulo
da si z denarci nakupi čebulo
nekaj podjetij in kakšne čevape
(le za mercator prekratke je sape)
da vsako lukno z betonom zalije
zraven pa poka predrzne norčije:
demokracije naš dušman ne mara,
saj referendum je zanj stara šara
Referendum
Država nas je danes vprašala, kaj si mislimo o decentralizaciji. Šel sem na referendum, povedat, kaj mislim jaz. Kdo drug ni šel, bodisi zato, ker ni nič mislil, ali pa zato, ker tega, kar je mislil, ni hotel povedati.
Desetina nas je izvršila svojo ustavno pravico. Naši glasovi so veljavni. Drugi so molčali, niso želeli soodločati. Oni nimajo mnenja, ali pa ga hočejo obdržati zase. Tudi prav.
Nauk, ki sem ga potegnil iz te zgodbe: v Sloveniji je v tem času devet desetin volivcev še nezrelih za demokratično urejanje zadev, ali pa ne zaupajo državi, da bo njihov glas dejansko upoštevala. Ali pa jih kaj malo briga za skupne zadeve. Zato molčijo in pustijo, da namesto njih odločajo drugi, tudi tedaj, ko imajo to možnost sami. Škoda.
Po drugi strani pa je to dober znak: volilci so z molkom pokazali, da zaupajo svojim trenutnim oblastnikom, saj so jim v veliki večini prepustili odločitev.
Skratka – zelo poučno. Še vedno smo z eno nogo globoko v prejšnjem sistemu odločanja. Žalostna podalpska čredica, ki jo pastirčki ženejo iz ene ograde v drugo.
Peugeot 808
oni dan se je zgodila ena luštna zgodbica
ko golóbič je pozabil, kteri avto da ima
mislil je, da ma pežoja, a ne ve, če to drži
kot da nima več pokoja, kam s tem avtom sploh drvi
ker ni v barvi ta zaresni, ampak v sinji lsd
plavomodri in nebesni, ki z oranžno skup ne gre
