nabijemo denarne kazne

prispevk za komunalo, davke razne

medtem pa šetamo posred lublane

čez glavo si najamemo kredita

kdo ga bo vračal, to nas bôli kita

in zrihtamo en biznis za sinove

meščanom podražimo še grobove

za rajo kupmo eno fuzbal žogo

in ji mal večji stadion zgradimo

kjer bomo meli glavno vlogo

medtem pa bavčarja zaprimo

na stadionu naj bo gladiator

na njem naj z levi lačnimi se bije

ker je pobasal mili naš Mercator

in ni sprejel ponujene kupčije

a Žito kruha naj napeče

zastojn ga raji razdelimo

ko dva dni prej, kot rok poteče

na stadionu igre priredimo

naj levi rjovejo v krvavo luno

ko bodo trgali barabo

pod imperatorsko tribuno

tedaj svečano razglasimo

po kom se stadion poimenuje

po njem, ki večno ga slavimo

naj ga precednik odlikuje

in ko bo prva igra dokončana

naženmo vse lublanske ovce

naj si izvoljo istega župana

da jim pobere še ta zadne novce

in vaša lublana je resno bulana

speštana pod peto svojga župana

veliko oblubi izpolni pa malo

najema kredite, da dragi meščani

se v njih utopite vnaprej preprodani

in vam kot za šalo draži komunalo

v mestni blagajni bo malo ostalo

prej v žepu privatnem v tem času zagatnem

narjeno reži se ko krši predpise

a pohar ga brani z miljoni ga hrani

da ne bankrotira že do večera

zato za volitve nasledne naj rata 

vam najti čimbolšga protikandidata

da ne bi spet stranke uspeha slavile

in ne več lublancev na črede delile

da novi župan bo vprašal meščane

kaj hočjo iz svoje bedne lublane

ne bo pa več v biznise rinil dvomljive

zatiral civilne iniciative

se režal ko pujs nad žerjavco moči

ki zuni je prazna a znotrej – je ni

pjesme pjeva lovu hvata

đepovi mu puni zlata

čitav Lajbah njega sluša

a on prodana je duša

kopa jamu pod vašarom

stadione nove gradi

i vrtiće betonira

ajme čega on ne dira

i za ulicu Maršala

samo njemu ide hvala

sad se Fondovcima bije

niko njemu ravan nije

za kulturu sve bi dao

ko da je sa hruške pao

što bi Đoko mi bez tebe

ti si naše zlatno žrebe

joj

Kdor je opazoval zunanjepolitično dogajanje od obdobja pred osamosvojitvijo pa do izvedbe slovenskega predsedovanja EU, in mu ni opralo možganov pisanje 571-ih podpisnikov famozne novinarske (š)peticije, lahko potezo premiera samo pozdravi. Rešil je čast enega od osrednjih soustanoviteljev naše države, s tem pa tudi navzven ohranil ugled slovenske diplomacije v celoti.

Očitno se na levici vendarle nekaj premika v smeri moderne socialdemokracije.

Preprečimo vandalom, da bi prosvetljeno besedo ljudskih umetnosti nadomestili z najslabšimi fuzbalerskimi manirami!

Predsednik države bo izkazoval državni kobilarni posebno skrb, vlada pa bo še bolj zgledno sofinancirala vzdrževanje hlevov, v katerih domuje tako ugledna žival. Težko verjamem, da bi lahko zdaj zdravo kraško travo nadomestili s pobrito travico za golf in izpeljali dolgoletne načrte za razširitev igrišča z dodatnimi luknjicami.

Verjetno bodo morali konjarji uvesti poseben protokol, ko bodo žrebcu stregli z obroki. Ne bodo smeli biti nedostojni, hranili ga bodo v predpisanih oblekah in njihovi škornji bodo morali biti ves čas zloščeni, da se bodo sicer normalno zanemarjeni hlevi kar lesketali v svetlobi vljudnosti in kurtoazije. Mogoče se bo zgodilo celo to, da Favoryja ne bodo smeli krotiti in dresirati na utečen način, tako kot druge lipicance. Kraljevski konj pač ne bi smel biti prav po slovensko pohleven in upogljiv. Postati mora drugačen od drugih belih simbolov slovenstva na štirih nogah.

In od kod njegova simbolna številčna oznaka, 085? Morda bi lahko kak neotesan numerolog namignil, kaj to število pomeni za lastnico Favoryja z vidika finančne krize? Konec koncev bo lahko zdaj, ko ima kraljica v lasti tako dragocenega žrebca, deponiranega v senci lipiškega Casinoja, britanski imperij to slovensko darilo dojel kot posebno jamstvo za najhujše čase. A najbrž nič hujše od tistih, v katerih je tik po drugi svetovni vojni preusmerjal vlake jugoslovanskih beguncev pred naše puške.

Vso srečo vrlim lipiškim konjarjem, ki jim je zdaj v čast skrbeti še za kraljevsko žival!

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Ena od zgodb, objavljenih v zadnji številki je torej iz arhiva Mihe Jazbinška: župan Janković naj bi skupaj s sinovoma prek družinskega podjetja Electa kupil 55.000 kvadratnih metrov zemljišča, ki je nato postalo zazidljivo z novim prostorskim načrtom mestne občine. Za zemljo naj bi plačali 407.000 evrov, in ga po spremembi namembnosti prodali za skoraj 27.000.000 evrov. Janković pa naj bi poskrbel še za to, da bosta zdaj na tem zemljišču, ki sta ga dobila v zakup, njegova sinova gradila stanovanja in s tem še dodatno zaslužila.

To pa je samo eden od biznisov, omenjenih v članku, iz katerega sem povzel zgodbo.

Sprašujem se, če vse to drži, v čigavo korist župan izvaja tovrstne posle z nepremičninami.

Povezavo objavljam namesto razlage pesmice Guslarska, ki sem jo prilepil oni dan.

denarnik in Balkanec,

prepričan orto komunist,

krati mi nočni spanec,

postal bom še nacionalist!

Prestolnica zbolela je

za jugonostalgijo,

ker ta in pa denar sta vse,

po čemer hrepenijo

zablojeni Ljubljančanje.

S polcijo nad vrtičkarje

in z bagri nad rastline!

Za dnarjem se prikradel je

iz svoje domovine

v srce naše prestolnice.

Kdo bo lahko še kupoval

v vseh megatrgovinah,

ki jih je v glavi zasnoval

na teh nepremičninah,

da bi jih spretno preprodal?

Pod Plečnikove stebre bo

zakopal svoje ovce,

v trgovski center pod zemljó,

nagnal nad njih trgovce,

da jih postrižejo.

Za kaj gre? – Letos je Slovenija izvedla zahteven projekt predsedovanja Evropski uniji, za kar je potrebovala posebej usposobljene, tudi v tujini visokoizobražene kadre, ki pa jih ni mogla redno zaposliti, saj večina polmislečih Slovencev meni, da so uradniki zgolj nepotreben strošek. Njihovo zaposlovanje bi zato vladi pred volitvami politično škodovalo. Prvi razlog za pisunov gnev je torej topoumnost državljanov, ki bi najraje vodili državno politiko kar brez uradnikov.

Drugi razlog je še bolj nor: vlada pred odhodom ne sme zaposliti svojih najboljših uradnikov, ker da bi bili to v bistvu vohuni, agenti bodoče opozicije. Slednja naj bi po mnenju teh pisunov in njihovih političnih botrov (ki takšno mnenje narekujejo) ne smela imeti dostopa do informacij, ki jih je lahko deležen slovenski uradnik. Kar je v popolnem nasprotju s parolami, kakršne javno razglaša relativni zmagovalec volitev, da bo ideološki konflikt presežen s sodelovanjem med bodočo vlado in njeno opozicijo. Kako, se vprašam, če pa nameravajo skrivati še strokovne informacije, s katerimi naj bi rokovali izključno “njihovi” uradniki?

In se nihče ne vpraša, kdo se skriva za številom 56 uradnikov, ali je med njimi kdo naredil kaj koristnega za Slovenijo, ali je med njimi visoko usposobljen, strokoven kader, ali so med njimi mladi ljudje, za katerih zaposlitev naj bi poskrbela tudi nova oblast?

Volitve so mimo. Ve se, kdo je zmagal. A to zmagovalcem še ne zadošča. Vse skupaj spominja na reflekse množice po dobljeni bitki, ko ni dovolj, da se nasprotnika premaga; treba ga je še pohoditi kot črva. Treba ga je likvidirati.

Kot se je to pri nas zgodilo – čeprav v mnogo hujši meri – po drugi svetovni vojni. Toda mentaliteta je ista. In vodi v isto smer.